Odkrivanje novega sveta: pasje razstave

Ko sem se prvič peljala v Zagreb po Odija, nisem niti od daleč razmišljala o pasjih razstavah. Dve leti korone tudi ni pripeljalo teh misli. Sem pa občudovala njegov rodovnik in vse nazive, ki so jih prejeli njegovi predniki.

Po dveh letih, ko sem končno prišla spet do vzrediteljice v Zagreb pa smo se pogovarjali o tem in onem, o njenih izkušnjah z razstavljanjem in na poti nazaj v Ljubljano, se je pojavil črviček, ki je glodal in glodal…

"Kaj pa, če bi jaz to poizkusila. Tako, da vidim, kako to gre."

Prva priložnost je bila v jeseni v Vrtojbi in Odija sem prijavila zadnji hip in dobila odgovor, da je prijava zavrnjena, ker ni vpisan v slovensko rodovno knjigo.

Kakooo? Kaaaj? Reees nisem vedela.

Nihče mi ni povedal, ker se je vsem to zdelo tako zelo samoumevno, da novinki kot sem jaz tega pač ni nihče omenil, jaz pa tudi nisem iskala te informacije. Če ne veš, ne moreš niti vprašati. Tako na hitro vpis ni bil možen in sva ostala doma.

Ker pa je kolegica razmišljala o razstavi v Karlovcu, sva se odločili, da greva skupaj, jaz sem Odija prijavila, ker v hrvaški rodovni knjigi je bil vpisan in smo šli.

Moja prva pasja razstava in z njo prvo spoznanje: ne poznajo vsi sodniki vseh pasem in njihove ocene so precej subjektivne.

Ko sem namreč gledala oceno irskega sodnika prvi dan in oceno portugalskega sodnika naslednji dan, nisem bila prepričana, da sta oba gledala istega psa. Kljub temu je Odi pri obeh sodnikih bil ocenjen odlično in prejel CAC (najlepši v svojem razredu), s tem pa je bila polovica kriterijev za šampionat na hrvaškem izpolnjenih.

Na prvi razstavi nisem znala Odija niti dobro postaviti. Je bilo pa zabavno :)

Pride zima, spet udari koronca in razstave so bile v glavnem odpovedane. Spomladi pa tiste v Vrtojbi le niso odpovedali in čas je bil, da se Odi pokaže še v Sloveniji. Celo na tečaj razstavljanja sva šla, ker sem do takrat že ugotovila, da t.i. handling baje igra precej pomembno vlogo.

A kaj, ko sem bila živčna, spremljal me je prijatelj, ki mu je bilo vse novo in sem se več ukvarjala s tem, da sem mu razlagala kako vse poteka kot s tem, kako bom Odija prezentirala. V ringu se je zgodil nek časovni moment, ko sem imela občutek, da je bilo vsega skupaj konec v pol minute, čeprav je trajalo precej dlje. In v tiste »moje« pol minute sem tekla okrog s psom na napačni strani, ga živčno postavljala, da je bil še on živčen in nemiren in v oceni je pisalo »handling could be better« (vodenje bi lahko bilo boljše).

Ker je prijatelj posnel video, sem lahko sama sebe videla, kako sem tistih nekaj minut tekla po ringu kot kokoš brez glave. Čeprav vem, da je bila napaka moja, imam vseeno izgovor: ravno tisti dan je bila POLNA LUNA.

Drugo spoznanje: pes sledi lastniku oz. handlerju in nobene usluge mu ne delam, če sem jaz zmedena in nevešča handlinga. Poleg tega je pomembno kdo te spremlja na razstavi, ker te lahko podpira ali pa podira.

Naslednja razstava je bila v Ljubljani, CAC Barje. A kaj, ko je prvi dan (v aprilu) snežilo in največji izziv je bil sveže skopanega psa z dolgo dlako spraviti iz avtomobila do ringa, čez 50m blata!

Tako sem hitela, da ubogi pes sploh ni dojel kje je in je šele v ringu ugotavljal, kaj se dogaja. Sodnik nad tem ni bil najbolj navdušen in je v oceni celo zapisal »needs more ring training« (potrebuje več treninga v ocenjevalnem krogu).

A očitno je vseeno prepoznal kvalitetnega psa, ga ocenil odlično in Odi je dobil svoj prvi CAC v Sloveniji. Naslednji dan je bilo vreme lepše, Odiju jasno kje je in nekako sva uspela delovati približno usklajeno, da je bil tudi sodnik zadovoljen, zato je bil Odi še drugič potrjeno lep.

Potem je bil na vrsti Maribor. Pridno sva vadila, s seboj sem povabila sosedo, ki je nekoč razstavljala kraške ovčarje, da sem imela res podporo. Dan je bil lep, razstava prijetna… edino narobe sem pogledala čas in bila na prizorišču nekaj ur prekmalu.

Ajoj!!!

No, vsaj Odi se je čisto prilagodil okolju in mirno ležal, ko so vsi mogoči psi hodili mimo, čez in okrog njega. Na tej razstavi je z oceno odlično izpolnil pogoje za slovenskega šampiona in v Ljubljano sem se vračala nekaj centimetrov višja.

A en črv me je vrtal, saj je bil to že tretji sodnik, ki je v oceni napisal, da je pes dolg v ledjih. Nemogoče, če sem ga izmerila in je enako dolg kot visok! Nekaj delam narobe.

Tretje spoznanje: nujen pripomoček na razstavi je pinceta za klope in pride čas, ko rabiš strokoven nasvet vzreditelja z izkušnjami razstavljanja.

To je pomenilo, da sva se ponovno zapeljala v Zagreb k vzrediteljici in s seboj sem imela ocenjevalne liste ter cel kup vprašanj. V Ljubljano sem se vračala z odgovori in novo samozavestjo. Pridno sva vadila, ker je bil naslednji na vrsti CACIB Umag.

Pasja vročina. Nobene sence.

In več konkurence kot sva je bila vajena do sedaj. Ko smo prišli na vrsto, se je Odi odločil, da se ne strinja z delovnimi pogoji in se je pred sodnikom usedel. Ko se trmastih 27 kg mišic odloči, da ne bodo sodelovale, imam jaz problem.

Na koncu mi je sodnik rekel, da ga ni mogel oceniti, ker pes ni stal. Še dobro, da je tisti dan zmagal res lep porti iz italije, tako da niti nisem bila razočarana. Res je bil lep. Naslednji dan je bil Odi bolj pripravljen sodelovati in temu primerno je bil odlično ocenjen ter stopničko bližje šampionatu.

Četrto spoznanje: če ni luna, je pa vreme. Vedno bodo neki zunanji dejavniki, ki bodo vplivali na psa, lastnika ali pa oba.

Nato je bil na vrsti Zagreb. Prijateljica z Brinom in Odi sta bila edina prijavljena portija, vsak v svojem razredu, tako da načeloma ne bi smelo biti težav. Sodnica si je vzela čas za vsakega od njiju in jima napisala res lepe ocene. Povedala nam je, da je s Finske, tudi sama vzrediteljica portijev in mentorica drugim sodnikom. Bila je kar malce razočarana, da sta bila samo dva portija, ampak vesela, da sta oba izjemno kvalitetna.

V tistem trenutku je bila to največja pohvala in najboljša ocena, saj je prišla od nekoga, ki pozna pasmo in prepozna kvaliteto. In tako je Odi postal še hrvaški šampion v pasji lepoti.

Seveda je bilo spoznanj še več in vsakič se naučiš nekaj novega.

Razstavljanje je čisto svoj svet, v katerem so napisana in nenapisana pravila, ki jih počasi spoznavaš, zato ena razstava ni dovolj.

Če razstavljaš svojega psa je edina naloga, da sam sebe dovolj natreniraš, da znaš pokazati psa v njegovi najboljši luči – to pomeni, da se moraš ti izboljševati in trenirati in da pes ni kriv, če ocena ni dobra.

Razen, če je pes že v osnovi iz linije, ki je daleč od standarda.

Zelo zelo pomaga, če imaš psa od vzreditelja, ki ima izkušnje z razstavljanjem, ker ve in pozna pasmo in ti lahko da nasvete, ki ti jih niti profesionalni handlerji ne morejo dati.

Tako kot na mnogih področjih je tudi v svetu pasjih razstav veliko »kuhinje« in včasih res ne veš po katerem (ne)legitimnem ključu nek pes zmaga. To je del tega sveta in to pač sprejmeš.

Tudi pes potrebuje svoj čas, da ugotovi in spozna, da je razstavljanje tisti dan, ko je okrog njega veliko psov, ko mora čakati in ležati pri miru, medtem, ko je njegov najljubši lastnik brez razloga živčen, dokler ne gre v ograjen prostor, kjer malo teče in potem ga nek tuj človek šlata povsod in potem je njegov lastnik vesel in srečen in gre še malo ležat v lokal, kjer je vonj po kavi in nato se že precej utrujen odpelje domov.

Tako je Odi postal slovenski in hrvaški šampion v pasji lepoti. Seveda pri tem ni ostalo in razstavljanje se je nadaljevalo, a o tem v kakšnem drugem zapisu.

Tako kot je vsak otrok za njegove starše najlepši, je tudi vsak kuža za njegovega lastnika najlepši, a si vseeno v živalskem svetu dovolimo postavljati kriterije, ki si jih v človeškem ne bi drznili, čeprav je eden od sodnikov, ki sem ga srečala izven ringa razložil: To je tako kot tekmovanje za miss! Vse so lepe, ampak o vsaki imamo veliko za povedati in na koncu je samo ena izbrana kot najlepša.

Še dobro, da je psom resnično vseeno, kakšni smo njihovi lastniki na zunaj. Zato pa jih imamo, ker nas ljubijo brezpogojno, ne glede na našo dlako, višino, širino in poreklo.

Slovenski šampion Sweet Obsession Hondo. Foto: Blayo San