Kaj bomo pa danes jedli?

Tako kot postajamo čedalje bolj ozaveščeni glede vpliva zdrave prehrane na zdravje nas ljudi, se tudi smernice pri prehranjevanju psov obračajo v enako smer. Če je nekdaj veljalo, da so briketi najbolj uravnotežena prehrana za psa, danes ugotavljamo, da je v teh trditvah prisotnega veliko »marketinga«.

Poglejmo malce v zgodovino. Med drugo svetovno vojno je prišlo do pomembnih sprememb v proizvodnji pasje hrane, predvsem zaradi pomanjkanja kovine, ki je bila nujna za izdelavo konzerv. Ker so bile kovinske zaloge prednostno namenjene vojaški industriji, so proizvajalci pasje hrane začeli iskati alternativne oblike pakiranja in hranjenja. Tako se je začela širša uporaba suhe, briketirane hrane, ki ni zahtevala konzerviranja v kovinskih embalažah. Poleg tega so briketi ponujali daljši rok trajanja, bili lažji za transport in skladiščenje ter bolj ekonomični za množično proizvodnjo. Ta prehod je zaznamoval začetek sodobne industrije suhe pasje hrane.

Kot večina, sem tudi jaz prejšnjega psa 15 let hranila z briketi in od Odijevega vzreditelja prejela vrečko briketov, ki jih je jedel v leglu. Do približno enega leta je jedel suho hrano, nato pa je dobil alergijo in takoj sem ga dala na testiranje.

Izkazalo se je, da je alergičen na skladiščne pršice.

!!!???!!!

Kaaaaj pa je to? Do tedaj sploh nisem vedela, da obstajajo, nato pa izvedela, da so prisotne v suhi pasji hrani. In tako sem začela iskati alternative.

Odkrila sem BARF, vendar se mi je takrat vse skupaj zdelo prekomplicirano in stroškovno precej dražje od briketov.

Všeč mi je bil koncept, da je surova hrana za pse nekaj »naravnega«, vendar so se mi zdela razmerja, ki jih BARF smernice predlagajo neustrezna. Zato sem raziskovala naprej. V poštev sem vzela tudi zgodovinski vidik prehranjevanja portugalskih vodnih psov na jugu Portugalske: ribe, krompir, ovčje ter kozje meso, ostanki hrane.

Izkazalo se je, da nad ovčetino in jagnjetino Odijeva prebava ni navdušena in na koncu je pristal na govedini, kot osnovi. Govedini lahko primešam katerokoli drugo meso in s tem ne šokiram prebave, hkrati pa skrbim, da se beljakovine menjajo.

Baje je to dobro tudi za zdrav mikrobiom.

Menim, da se to pokaže, ko pride situacija, da nimam skuhano ali pozabim odtajat in je treba na hitro v trgovino po konzervo ali pa pride situacija, ko dobita ostanke hrane na pikniku. Takšna sprememba nima vpliva na prebavo in ne rabim 14 dnevnega prilagajanja ali drugega kompliciranja.

Potrebno je bilo najti še nekaj, kar lahko dodajam mesu in ohranjam energijsko vrednost. Žita so problematična zaradi glutena, riž je prazen, krompirja se mi ne ljubi kuhati vsak dan in tako sem našla ajdo.

Energijska vrednost ajde je namreč enaka kot energijska vrednost mesa ( cca 300 kcal na 100g), ne vsebuje glutena, hitro je kuhana, lahko se jo kombinira. Tako sem začela kuhati ajdovo kašo z zelenjavo. Našla sem tudi zmrznjeno meso, namenjeno psom in Odi je pristal na kombinaciji 40% ajdove kaše z zelenjavo in 60% surovega mesa.

Ugotovila sem, da s tem pokrijem tako beljakovine kot vsa potrebna hranila. Kašo skuham in zmešam z odtaljenim surovim mesom in Bon apetit!

Ta kombinacija omogoča veliko raznovrstnosti, saj zelenjavo lahko prilagajam, dodajam sadje, zelišča in začimbe. 2-3x na teden pade notri kakšen surov jajček, večkrat kupim tudi zmrznjene sardelice ter jih nekaj dodam, pa že pripravljene zelene vampe, prehranske dodatke, Omega-3 olje… Včasih med ajdo zamešam riž, ješprenj ali kako drugo žito, ker s tem tudi uravnavam prebavo. Seveda vse prej opisano ne gre hkrati v skledo, ampak »rotiram« … skratka vse je odvisno od trenutnega navdiha in včasih tega, kar je že v hladilniku.

Ko je prišla še Pupa, je bilo normalno, da bo tudi ona deležna enake prehrane in do sedaj nista imela nikakršnih težav s prebavo ali zdravjem. Oba imata kvalitetno dlako, kar je dober pokazatelj zdrave prehrane, redno in predvidljivo prebavo, blato pa ne smrdi tako kot pri briketih. V bistvu sem šele ob prehodu na tovrstno prehrano ugotovila, kako ogabno smrdijo briketi. Tudi količinsko je precej manj, kar običajno pomeni, da se hrana dobro prebavlja in asimilira v telo.

Kaše skuham za 2 dni (predvsem zaradi velikosti posode v katerem kuham ajdovo kašo in zelenjavo), včasih pa naredim nekaj zaloge in zamrznem že pripravljene porcije. S tem grem lahko tudi na pot – dam v manjšo hladilno torbo in transportiram kamor pač grem. Pomembno je le, da je na končni destinaciji hladilnik.

Sledim navodilom, da je dnevni vnos 2-3% idealne telesne teže. Pri Odiju je to 800 g na njegovih 27kg, pri Pupi pa 300 g na njenih 18kg. To razdelim na 2 obroka – zjutraj in po popoldanskem sprehodu. Ko je bila Pupa še puppy je dobivala porcije za 5% trenutne telesne teže in imela količinsko skoraj enake porcije kot Odi. Le, da je jedla 4 x oziroma 3x na dan.

Včasih mi je seveda odveč ta dodatna priprava, drugič nimam časa, ampak v teh letih sem se že navadila na rutino kuhanja in je to postalo normalno. Hrane ne odmerjam več na tehtnici, ampak po občutku, ker tudi mi ne jemo vsak dan enako. Če kdaj ostaneta brez večerje, to ni tragedija, ker je tudi post na vsake toliko koristen.

Čeprav je Pupa precej zbirčna glede hrane – sploh sadje ji ne gre najbolje, tudi surova zelenjava ji ne diši vsa, v skledi nikoli ne ostane niti zrnce kaše. Ko poliže svojo skledo pa gre polizat še Odijevo, če je slučajno on pustil kak mikrokošček zelenjave.

Da zadostim potrebi po grizenju in glodanju, dobita suhe uhlje ali druge pasje žvečke, ki omogočajo tudi čiščenje zob.

Ob poplavi vseh mogočih nasvetov in smernic, sem našla svoj način, ki odgovarja meni in mojim psom. Morda bo komu dobrodošla ideja, drugemu navdih. Pomembno je, da imamo v mislih, da so naši psi potomci prednikov, ki so imeli raznovrstno prehrano v neposredni bližini ljudi. Vsekakor pa ta do druge svetovne vojne ni nikdar vključevala suhih, predelanih otrobov.