Moja zgodba

Na mojo veliko žalost moji starši niso ljubitelji psov.

Ko sem v 4. razredu osnovne šole na bližnji kmetiji dosegla, da mi je tamkajšnja gospodinja zaupala enega od mladičkov pasme tutti fruti, sem imela naivno otroško idejo, da ga bom skrila doma na podstrešju in ga imela na skrivaj. Na to, da bo mladiček cvilil, ko bo sam nisem računala in še isto popoldne mi je oče s strogim pogledom naročil, da naj ga nesem nazaj tja, kjer sem ga dobila.

Takrat so starši sicer ugotovili, da neko žival očitno moram imeti in k nam je prišla pritlikava kunčica Mandy. "Bom pa zajca sprehajala" in sem s prihranki kupila oprsnico ter povodec. Po dveh izletih po pločniku ob glavni cesti sem ugotovila, da za zajkljo to predstavlja prevelik stres in od takrat je skakljala le še po domačem vrtu.

Že v osnovni šoli sem v lokalni knjižnici prebrala vse knjige o psih. Večkrat. S tem sem se morala zadovoljiti, ker je lastništvo psa moralo počakati, da se odselim od staršev.

Po koncu fakultete sva se s takratnim partnerjem preselila skupaj in njegova ideja je bila, da si omisli psa. Ni mi bilo treba reči dvakrat in k nama se je preselil "skoraj labradorec" Dim, ki je bil nato 15 let moj zvesti pasji spremljevalec.

Kolikor sem ga imela neskončno rada, a je bilo njegove dlake res veliko, zato sem po njegovem odhodu v Večna mavrična lovišča začela iskati pasme, ki ne puščajo dlake.

Tako sem našla pasmo portugalski vodni pes in se nad njo navdušila. A do takrat še nobenega nisem videla v živo, zato sem se peljala čez mejo na obisk, kjer sem spoznala dve samički.

Splet okoliščin me je nato pripeljal v Zagreb, kjer sem konec januarja 2020 v naročje dobila 3 mesečnega Odija.

Takoj sva začela s pasjimi igralnimi uricami, kjer sem ugotovila, da to ni čisto običajen mladič. Na trenutke sem imela občutek, da bi lahko imel diagnozo ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo), hkrati pa me je šokiral s svojo inteligenco.

Marca so v prvem 'lock downu' zaprli meje, pasje urice pa so nadomestili sprehodi po praznih cestah in cefranje vsega mogočega. Da je to pasma, ki mora vse preizkusiti z gobcem sem prebrala, ampak šele izkušnja, kaj to pomeni v realnosti, je dala temu čisto nov pomen.

Obleke, za katere nisem želela, da utrpijo posledice grizenja tega "morskega psa" sem spravila na najvišjo polico v omari in kmalu ugotovila, da je čisto navadna plastenka še najcenejša in popolnoma ustrezna. Ta pametnjakovič je namreč znal izpljuniti tudi najmanjše koščke in nikoli ni nobenega požrl. Zadovoljen je bil s tem, da je (karkoli) razcefral na prafaktorje.

Ker se mi je zdelo, da je ta mladič malo poseben in ker so mi na igralnih uricah povedali, da poznajo eno, ki "ima tudi takega", sem se kmalu povezala z njo, da bi imel Odi kompanjona za igro, nekoga, ki govori isti jezik. Tako smo se lastniki začeli povezovati in celo organizirali "porti piknik". Ustanovljena je bila FB skupina Portugalski psi Slovenija, kjer ohranjamo spletno povezanost in skrbimo za informiranje o tej pasmi.

Skoraj dve leti je bil že star, ko sem ga peljala k vzrediteljici v Zagreb, da ga postriže na levčka, da bo tak kot porti mora biti in takrat sem tudi dobila njegov rodovnik. Potem pa sem začela rodovnik malo bolj preučevati in po spletu poiskala njegove prednike. Glede na šampionsko poreklo sem si rekla: "Kaj pa, če bi tudi jaz to probala?!" in prijavila sva se na prvo razstavo.

Vstopila sem v nov svet, na področje, ki ga še nisem nikoli izkusila in prve vzpodbudne ocene so poskrbele, da sem si zastavila prvi cilj: slovenski šampionat. Ali lahko jaz, popolna amaterka, z "naključnim psom", ki ni bil niti namenjen za razstavljanje kaj dosežem? V dveh letih sva tako prišla do naziva Slovenski Velešampijon, Hrvaški Velešampijon in Mednarodni šampijon v lepoti.

Na tej poti sem spoznala mnoge čudovite ljudi, veliko novega znanja ter prepoznavanja situacije na področju vzreje, razstavljanja ter se seveda učila o tej pasmi. Več kot vem, bolj sem navdušena in zato to tudi delim. Kam pa me bo to še peljalo, lahko spremljate na blogu.

Informacij o tej pasmi v slovenskem jeziku (še) ni veliko na voljo, zato upam, da boste tisti, ki vas pasma zanima, na tem blogu potešili svojo radovednost, morda razvili navdušenje ali pa samo preprosto razširili svoje obzorje.

Ne domišljam si, da sem ekspert za pasmo, tudi ne morem trditi, da vem vse, nimam (še) desetletnih izkušenj z vzrejo in petnajstimi legli, vem pa dovolj o tej pasmi, da ji želim le najboljše in predvsem svetlo prihodnost za vse portugalčke.

Naj ostanejo tako čudoviti, kot so!

Manca