Renesansa sodobne pasme: Portugalski vodni pes
- Nov 13, 2023
- Branje traja 7 min
Updated: Dec 5, 2025
Portugalski vodni psi imajo več stoletno delovno tradicijo!
Obstaja zapis meniha iz leta 1297, ki opisuje, kako je pes z levjo frizuro rešil iz vode ribiča, ki je padel z barke.
Nato je bilo stoletja vse tiho.
Leta 1923 je bila v Lizboni svetovna razstava, kjer sta bila kot del portugalske kulture predstavljena tudi samec in samica pasme, ki so ji takrat preprosto rekli Cao de Agua - vodni pes. Psa je takrat opazil tudi premožni ladjar Vasco Bensaude, ki se je nad to malo znano pasmo navdušil in jo začel raziskovati.
Ugotovil je, da ti psi izvirajo z juga države, s področja, ki se imenuje Algarve, kjer jih ribiči že stoletja uporabljajo kot pomočnike pri ribolovu ter drugih opravkih. Ker je v tistem času ribištvo doživljalo tehnološke spremembe, psi niso bili več tako zelo pomembni in Vasco je naletel le na redke predstavnike pasme, ki so še vlekli mreže iz morja, se potapljali po predmete, ki so padli čez krov, varovali barke svojih lastnikov ter prenašali sporočila z ene barke na drugo.
Kmalu pa je naletel na problem. Ne samo, da psov ni bilo veliko, ampak jih tudi ni mogel odkupiti. Kajti ribiči so v psih imeli dejansko delovno silo.
Pse so dali v najem tistim, ki jih niso imeli in zato so psi dobili tudi plačo. Vodnih psov nisi mogel kupiti, ker so bili preveč dragoceni.
Psa si podedoval ali pa ti je bil podarjen.
Bensaude je končno našel samca, ki je bil po njegovem mnenju idealen predstavnik pasme, a mu je njegov lastnik, star ribič rekel, da ga lahko dobi le preko njegovega trupla. Vasco Bensaude je imel srečo (ali pa je usoda želela tako), saj je stari ribič kmalu umrl in njegova ovdovela žena je poklicala Vasca, da lahko pride po psa. To je bil Leao, na podlagi katerega je nastal leta 1938 tudi prvi standard te pasme.
Nov začetek in renesansa sodobne pasme
Začel je z načrtno selekcijo in vzrejo pasme ter s tem začel psarno pod imenom Algarbiorum. Psi, ki jih je našel na jugu Portugalske so bili selektivno vzrejeni za delo in tudi ribiči ter kmetje se niso ozirali toliko na tipske značilnosti, ampak na njihove delovne kvalitete. Funkcija pred formo torej, zato si je Vasco zadal nalogo, da poskrbi tudi za formo. Predvsem je želel tip psa, ki ga bo možno razlikovati od francoskega barbeta in pudlja. Po njegovem je bil idealen vodni pes črne barve, z le malo dovoljene bele, zato je iz vzreje umaknil vse pse sive, bele in vmesnih barv. Zaradi želenih kvalitet in lastnosti je obdržal nekaj rjavih, vendar so bili ti v manjšini.
Obstaja tudi video prvega legla iz leta 1937 in nekaj prizorov, ko Leao skače v vodo ter se potaplja. video je seveda slabše kakovosti in brez zvoka, a smo lahko hvaležni, da sploh obstaja.
Vasco Bensaude je 28 let posvetil skrbni selekciji in tako dobil tipsko značilne pse, ki jih je redko prodajal. V glavnem jih je podaril svojim prijateljem, tiste z dobrim delovnim nagonom pa poslal na svoje ladje (Benasude je bil namreč ladjar). Pozoren je bil tudi na velikost ter sposobnost za funkcionalno opravljanje dela v vodi, zato je iz vzreje izločil vse pse, ki so se mu zdeli premajhni in prelahke konstitucije. Nekatere pse, ki jih je podaril prijateljem, kar jih on ni želel v svoji vzreji, so kasneje parili in na ta način so se ohranili psi, ki so osvežili obstoječe linije.
V 50. ih je v Lisboni deloval tudi veterinar dr. Antonio Cabral, ki je prevzel vodenje portugalskega kinološkega kluba in se z Bensuadejem ni strinjal o konstituciji, pa tudi za barvo dlake mu je bilo bolj vseeno. Ni bil zadovoljen z monopolom, ki ga je Vasco držal nad pasmo in na enem od izletov v regijo Algarve je našel samca, ki je bil odličen deloven pes ter ga uspel odkupiti. Samcu je bilo ime Silve. Ko mu je Vasco nekoč izročil psico Farrusco, ki jo je izločil zaradi barve, jo je dr. Cabral paril s samcem Silve-jem in tako se je začela linija Alvalade. Njegovi psi so bili manjši od Bensuadejevih, z močnejšim delovnim nagonom in širokimi glavami.
Do leta 1960 je Bensuadejeva selektivna vzreja dala že očitne rezultate. Vsi psi so bili istega tipa, kompaktne strukture, enotne črne barve z nekaj belimi oznakami in odličnim delovnim značajem. Po Vascovi smrti je njegova družina kontaktirala Conchito Cintron, slavno bikoborko in vzrediteljico konj, ki je bila pripravljena prevzeti njegovo psarno.
Prva potovanja čez ocean
Pse je preselila na svoj ranč blizu Lisbone in psarno poimenovala Al-Gharb. Že v osnovi je imela drugačno filozofijo, saj se je gibala v višjih krogih in zato želela iz kmečkega, ribiškega psa narediti pasmo za gospodo. Kmalu je ugotovila, da med Portugalci ni interesa niti finančnih zmožnosti za pasmo, zato je začela s prodajo psov v tujino. Odlično povezavo je našla v Združenih državah Amerike, kjer sta se zakonca Miller navdušila nad pasmo ter konec 60.ih uvozila prvo psico Reinascenca do Al-Gharb in začela vzrejo pod imenom Farmion.
Čeprav je Conchita Cintron prevzela pse iz Algarbiorum linije, njena Al-Gharb linija bazira na Bensuadejevi paritvi samca Tabuja in samice Saleme ter njunega E legla. Salema je praprapravnukinja Leao-ta, Tabu pa je bil samec, ki ga je Vasco našel na jugu Portugalske ter ga pripeljal v svojo psarno, da osveži kri. Conchita je za nadaljno vzrejo in posledično tudi prodajo v Ameriko uporabljala zgolj pse iz E legla. 40% potomcev linije Al-Gharb ima torej Tabujevo DNK.
Po t.i. nageljnovi revoluciji 1974 je Conchita pobegnila v Mehiko, a s seboj ni vzela niti enega psa. V času revolucije so pesjake odprli in večina psov se je potepla neznano kam, 15 so jih odpeljali v Lizbonsko zavetišče na uspavanje. Tam je delal asistent, ki je poznal tudi dr. Cabrala in pasmo. Psi so bili v slabem stanju, s kožnimi težavami, vendar bi se jih dalo rešiti. Toda Conchitin mož, ki jih je pripeljal, je vztrajal, da vse uspavajo. Na Portugalskem ni ostalo nič več od Bensuadejeve zapuščine.
Najbolj redka pasma na svetu
Ostali so psi, ki so bili izvoženi v ZDA ter psi iz linije dr. Cabrala. V tem času je pasma pridobila naziv ene najbolj redkih pasem na svetu. Dr. Cabral je v tem času večkrat potoval na jug Portugalske, vendar je bil pri izbiri najdenih psov pazljiv. Prav tako kot Bensuade je preferiral čim bolj enobarvne pse, z močno strukturo, široko glavo in z dobrim delovnim karakterjem.
Iz njegove začetne vzreje je obdržal rjavega curly samca z imenom Lumpi in njegovo mamo, vendar je bilo njuno parjenje neuspešno. Šele sredi 70.ih let je našel črno psico Rio, ki je ustrezala njegovim kriterijem ter jo paril z Lumpijem. Skotilo se je 7 črnih mladičev, ki so postali osnova za nadaljnji razvoj pasme. Kasneje je našel še enega samca, ki ga je poimenoval Taro ter dve samici. Vse tri je paril z Lumpijevim in Rijinim leglom. Do leta 1979 je bilo na Portugalskem registriranih 17 legel iz vzreje dr. Cabrala, skupaj 76 psov, razmerje črnih in rjavih psov pa je bilo približno enako.
Leta 1972 je Deyane Miller od dr. Cabrala kupila samico iz kombinacije Lumpija in Rije ter tako pripeljala Alvalade linjo v ZDA ter jo parila z Al-Gharb linijo. Nekateri drugi samci iz Al-Gharb linije so do leta 1974 še prispeli v ZDA in iz njihovih paritev z Alvalade linijo se je začela vsa sodobna vzreja.
Deyane Miller je z nekaj somišljeniki in navdušenci nad pasmo je dosegla, da je bila leta 1981 pasma priznana in registrirana v ZDA. Brez Deyane Miller in njenih prizadevanj v ZDA najverjetneje pasma portugalski vodni pes ne bi preživela, zato je ključna igralka v tej pasji uspešnici. Pasma je uspevala in če je imel klub PWDCA leta 1972 le 12 ustanovnih članov, je leta 1990 članstvo narastlo že na 900. V Ameriki so sprejeli in priznali vse barve in barvne kombinacije, kar je vodilo tudi v razmah t.i. party colour psov, ki v Evropi niso zaželeni.
Ker je genski bazen v ZDA baziral na sorazmerno majhnem številu psov iz že tako selekcionirane Bensuadove začetne genske linije ter na drugi strani prav tako gensko skope linije dr. Cabrala, so se že v začetku v 80.ih letih začele pojavljati bolezni. Displazija kolkov je bila najbolj očitna, izguba dlake ter progresivna retinalna atrofija (PRA). Ko je znanost razvozlala genom, je bila Univerza Utah tista, na katero so se člani PWDCA obrnili, da jim pomaga pri definiranju genov, ki povzročajo predčasno smrt mladičev, slepoto in druge genetsko podedovane bolezni.
Tako je bila pasma, ki je do tedaj že dobila uradno ime Portugalski vodni pes ena prvih, kjer se je začela vzreja s pomočjo razumevanja delovanja genov.
Genska baza v ZDA in prvi vzreditelji so naredili pionirsko delo na tem področju in s pomočjo novega znanja uspeli izločiti iz vzreje prizadete pse ter tako ohraniti pasmo.
Medtem se je v Evropi pasma širila veliko počasneje, a vztrajno. Večina prvih portugalskih vzrediteljev je dobila pse, ki jih je iz vzreje izločil Bensuade in kasneje iz vzreje dr. Cabrala, med njimi tudi Carla Molinari, ki je sodelovala tako z dr. Cabralom kot tudi z Millerjevo in prvimi vzreditelji v ZDA. Njena psarna Vale Negro je bila ključna pri ohranjanju standarda pasme v Evropi. Z razpošiljanjem psov v druge države (predvsem v Skandinavske), se je pasma razvijala ter krepila.
Carla Molinari je še danes sodnica na največjih pasjih razstavah ter velja za največjo poznavalko pasme. Od leta 1985 je predsednica Portugalskega kinološkega društva, zasedala je tudi pomembne funkcije v FCI ter napisala več knjig o portugalskih pasmah. Z vzrejo vodnih psov se ne ukvarja več, njena zapuščina pa se pretaka po skoraj vseh linijah tako evropskih kot ameriških vzrediteljev.
Pasma je v ZDA dobila krila in postala izjemno popularna po tem, ko sta dva psa te pasme prestopila prag Bele hiše v času predsednikovanja Barracka Obame. Povpraševanje po psih te pasme je skokovito naraslo, kar se je poznalo tudi pri kvaliteti vzreje. V ZDA je danes na žalost že najti pse iz t.i. 'puppy mills' oz. množične vzreje, mešance z drugimi pasmami in veliko 'scammerjev' ali goljufov po naše, ki izkoriščajo naivnost kupcev in njihovo željo po ‘imeti mladička takoj’.
Komentarji