Portugalska verzija tasmanskega vraga

Dobili ste mladička. Na slikah so tako luštni, v leglu so sladki, da bi jih pojedel...

Spodnji tekst je izposojen in preveden s tujih strani, a ga velja prebrati:

Noben vzreditelj ne uide temu trenutku: telefon zapiska nekaj dni po tem, ko kuža odide v nov dom, s sporočilom, ki bi ga skorajda lahko recitiral na pamet:»Obožujemo ga, ampak …«

Ah, tisti zloglasni ampak.Ampak laja. Ampak grize. Ampak joka ponoči. Ampak je »preveč energičen.« Na kratko – živ je. In za nekatere je to že preveč.

Mladiček ni živa plišasta igrača ali osebni antidepresiv. Je dojenček, iztrgan iz varne materinske bližine in vržen v neznano. Lajal bo, jokal, raziskoval in se stresiral – in to je povsem normalno.

Sodobni človek pa ne mara motenj. Vse hoče hitro: kavo, telefon in celo »prilagoditev« svojega mladička. Pozablja, da se pasji možgani še vedno učijo čustvene regulacije skozi izkušnje – ne z »downloadom« ali čudežnimi triki s TikToka.

Tako preobremenjene družine pišejo: »Je čudovit, ampak ni za nas.«

Prevod: želeli smo psa brez izzivov, ki jih prinaša mladiček.

Tudi najbolj vzorno vzgojeni mladički se še učijo. Pridejo pripravljeni učiti se ljubiti, ne pa vnaprej programirani, da bi ljubili. In učenje zahteva čas, doslednost in čustveno stabilnost – lastnosti, ki jih mnogi ljudje danes več ne premorejo.

Nekateri zamenjujejo popolnega mladiča s pokornim mladičem – tistim, ki uboga njihov urnik, muhe in toleranco do hrupa. Ko to ne uspe, sledi iskanje krivca: vzreditelj, pasma, »značaj« psa. In nenadoma je normalno vedenje mladiča označeno kot »problem.«

Vzreditelji vse to posrkajo vase. Sprejemajo nazaj mladiče, »vrnjene zaradi neujemanja življenjskega sloga«, jih ponovno socializirajo in popravljajo pretrgane vezi. Pogladijo trepetajoče smrčke in si opomnijo: ljudje mislijo, da lahko posvojijo brez da bi se sami prilagodili.

Živeti z mladičem pomeni kaos pred harmonijo. To so zvoki, vonji, ugrizi, nezgode, dvomi. To je biologija, ne čarovnija.

Mladiček ni preizkus, ni poskusno obdobje, ni darilo. Je živo bitje, zaveza. Kar bo postal, je odvisno od tebe: uravnotežen, če si ti takšen; zaskrbljen, če si ti.

Če pa nisi pripravljen za nekaj mesecev izgubiti svojih copat in gotovosti – potem raje posvoji rastlino. Redko žveči čevlje in ponoči ne joka. 🌱

---

Prvo leto, ko je Odi vstopil v moje življenje, sem se spraševala, če sem se res prav odločila glede pasme. Bilo je v času korone, ko pasje šole niso delovale in so socializacijo nadomestili sprehodi po praznih ulicah. Odi podnevi ni spal. Energije za izvoz. Vse, kar je zagrabil z zobmi, je razcefral na prafaktorje. Skakal je po ljudeh in raztrgal kar nekaj najljubših srajc in puloverjev. Na trenutke sem bila prepričana, da ima celo ADHD, ker nejgova pozornost ni trajala več kot sekundo in ga je vse (z)motilo!

Na nek način, prav zaradi časa v katerem je odraščal, odnosa nisem gradila na treningih, ampak na vzgoji, postavljanju mej in omejitev v vsakdanjem življenju. In po puberteti se je začel umirjati. Korona se je ravno takrat zaključila in začela sva z različnimi aktivnostmi. Kar se je izkazalo za top situacijo, saj najin odnos ni bil zgrajen na nenehnem nagrajevanju s priboljški, ampak na skupnih dogovorih in spoštovanju tega, da nekaj naredi, ker tako želim, on pa želi, da sem vesela in zadovoljna, ker tako dobi pozornost ter pohvalo.

Pupa je bila drugačen mladič. Ona je spala (hvalabogu) in z njo je bilo vsekakor lažje, saj je svoje viške energije sproščala na in z Odijem. Ni bila tako destruktivna in s psi se je znašla bolje kot z ljudmi. Na nek način je bila idealen mladič, saj razen tega, da je v pasji šoli igra vlečenja za igračo med vajami ni zanimala, drugih težav res ni bilo. Njen fokus je izjemen (pod pogojem, da jo tisto nekaj zanima), ima pa druge svoje posebnosti, ker ima tudi svojo pasjo osebnost.

Ker vem iz kakšnih legel prihajata, bi pričakovala, da je ravno obratno, kar pomeni, da je vsak pes res individualen. V eni večjih FB skupin, kjer objavljajo svoja vprašanja in izkušnje s celega sveta, se izkušnje in vprašanja večine lastnikov portugalskih vodnih psov ponavljajo:

• Nisem vedel, da tako zelo grizejo in žvečijo. Kdaj bo to minilo?

• Naš mladič cvili ves čas, ko je v boksu. Kaj naj storimo?

• Imamo x mesecev starega mladiča, ki noče jesti. S čim naj ga hranimo?

• Kdaj je potrebno začeti navajati na frizerja in kdaj ga lahko prvič ostrižemo?

• Naš porti nenehno skače na ljudi, kako naj ga tega odvadimo?

Takšnale objava ni nič posebnega:

No one is prepared to raise a Jurassic Park Raptor! 🫣

I had many different puppy breeds but OMG 😳 We got a puppy with a set of sharp teeth , needles for claws and a disposition of CRAZY! Loving him and petting him lasts all but 3 seconds. Loud is not the word for the screaming and hollering when he in in his pen. He wakes up yawning loud. People say he will be the best dog ever after he turns 2 years old. Two?????? Help me Lord Jesus😇🙏🏼

Prevod:

Nihče ni pripravljen vzgajati plenilca iz Jurskega parka! 🫣

Imel sem že veliko različnih pasem mladičev, ampak OMG 😳 Dobili smo mladiča z ostrimi zobmi, kremplji kot igle in značajem popolnega NORCA! Ljubkovanje in crkljanje trajata največ 3 sekunde. Beseda glasen sploh ne opiše kričanja in tuljenja, ko je v svoji ogradi. Zbudi se z glasnim zehanjem. Ljudje pravijo, da bo postal najboljši pes na svetu, ko dopolni dve leti. DVE?????? Jezus, pomagaj mi.

Portugalski vodni psi so res posebna pasma. Še posebej, ko so mladiči. Potrebujejo strukturo, vodstvo in delo. Drugi mladički se z njimi ne morejo primerjati.

Zato je pomembno, da izberete vzreditelja, ki vse to pozna in vam pri tem lahko pomaga. čeprav bodite pozorni na to, da po letih vzreje te pasme tudi za vzreditelje to vedenje postane nekaj, kar je "normalno" in so že pozabili na šok, ki jih je spremljal o prvem mladiču te pasme. Zelo priporočljivo je, da se povežete z drugimi lastniki psov te pasme, ker vam bo to pomagalo skozi dinozaversko dobo vašega mladiča. Poleg tega je njihova igra precej groba, za druge pasme velikokrat celo pregorba. Ko se igrajo med seboj pa drug drugega razumejo - sploh grawlanje in vse druge zvoke, ki jih spuščajo med igro.

>>Tukaj je slovenska FB skupina <<

To je pasma, ki je GLASNA in res veliko govorijo - cvilijo, moledujejo, izsiljujejo z lajanjem, grulijo od veselja in piskajo od vznemirjenja.

Bolj kot fizično, potrebujejo mentalno stimulacijo - uživajo, ko rešujejo probleme, iščejo skrite priboljške, v glavnem nekaj DELAJO. Šele, ko ste lastnik portugalskega vodnega psa dojamete, kaj pomeni delovna pasma. To so bili psi, ki so hodili "na šiht" in zato so vztrajni, vzdržljivi in praktično neuničljivi. V prvem letu potrebujejo dobro vodstvo, veliko vzgoje, ki gradi odnos in kravžljanje malih sivih celic, ne pa nabiranja kondicije in tradicionalnega načina pasjih treningov.

Za konec tega zapisa pa še malo za šalo, malo zares: če se v prvem letu, ko imate mladiča pasme portugalski vodni pes, vsaj enkrat ne vprašate, če ste se morda napačno odločili, potem nimate pravega portija ;)