Bela barva pri portijih

Le malo ljudi ve, da so portiji tudi beli, saj v vsakdanu in na spletu prevladujejo črni in rjavi. Zgodovina vsake pasme je zanimiva, saj razkriva marsikaj, kar osvetli zakaj je pasma takšna kakršna je. Nič drugače ni pri pasmi vodnih psov. Zgodovina je >> opisana v tem zapisu <<, mene pa je še dodatno zanimalo kako in od kje se je pojavila bela barva.

Poleg črne in rjave, je v standardu tudi bela, ki pa je redkejša od črne in rjave. Ne gre za albinizem, ampak ima tu svojo vlogo genetika. Da sem razumela od kje prihaja ta bela barva, sem se morala prebiti skozi labirinte barvne genetike. Zapis o osnovnih barvah portugalskih vodnih psov najdete tukaj >>>

V svetu barvne genetike poznamo dve vrsti pigmenta: eumelanin in feomelanin. Za črno in rjavo barvo dlake ter pigmentacijo smrčka, blazinic na tačkah ter sluznice poskrbi pigment eumelanin. Feomelanin pa je pigment, ki prispeva k rumenim, rdečkastim in oranžnim odtenkom v dlaki in se tvori izključno v dlaki, ne pa na smrčku, okrog oči, na blazinicah ali v koži.

Barva dlake pri portugalskih vodnih psih je zaradi eumelanina črna ter različnih odtenkov rjave. Črna (B) je dominantna nad rjavo. Rjava (b) se deduje kot samostojna recesivna lastnost.

Tvorbo feomelanina določa lokus E in recesivni gen e.

Psi z genotipom ee ne proizvajajo črnega/rjavega pigmenta v dlaki, ampak različne odtenke kremne, rumene in/ali rdeče barve. Barvna lestvica feomelanina sega od rdeče kot jo imajo irski setri, do vseh rumenkastih odtenkov zlatih prinašalcev in labradorcev, do skoraj belih portugalskih vodnih psov.

Bela barva je torej posledica recesivnega gena e, kar pomeni, da ga morata imeti oba starša, da se skotijo beli mladiči. Ker gre za genski zapis in je eden ali sta celo oba starša zgolj prenašalca, se dvema črnima prenašalcema lahko skotijo beli mladiči.

Beli portugalski vodni psi imajo ee genotip in lahko variirajo od skoraj bele do bolj kremne ali celo karamelne barve. Obstajajo tudi beli, ki so posledica ekstremnega piebald vzorca, kar pa ni sprejemljivo kot bela, saj njihova bela dlaka ne vsebuje nobenega pigmenta. Poleg tega ekstremni piebald vzorec lahko vodi v gluhoto.

Druge barvne različice, ki niso omenjene v standardih, vendar se pojavljajo so še siva, črna z rjavimi oznakami in t.i. spoting, pikčavost, ki ustvarja majhne temne lise, vidne le na belih delih dlake ter piebald, kjer gre za razporeditev belih lis, ponekod do skrajnosti. Bele lise niso barvni geni, temveč posledica genov za vzorčenje. Nato je tu še zanimiva igra modifikacijskih faktorjev, ki vnesejo dodatno zmedo. A o tem kdaj drugič.

Nadaljnje raziskovanje me je preko rodovnikov in spletnih strani, FB profilov, pogovorov z vzreditelji in knjig pripeljalo do zanimivih odkritij povezanih z belo barvo pri portugalskih vodnih psih.

Mojo pozornost je najprej vzbudil podatek, da se je v prvem leglu Leau in Dini skotil bel mladič. To pomeni, da sta bila Leao in Dina oba prenašalca recesivnega gena. Vasco Bensaude se je odločil, da bo iz vzreje izločil vse druge barve, razen črne. Tako so v njegovi psarni sčasoma prevladovali črni psi, z nekaj belimi lisami na prsih in tačkah, rjavi so bili v manjšini, drugih kombinacij in barv pa ni bilo.

V prvem leglu je Bensuade zabeležil pestro barvno paleto mladičev

Leao in Dina sta imela še eno leglo, v katerem so se skotili trije črno-beli mladiči, potem pa te paritvene kombinacije ni več ponavljal. O poreklu Dine ne vemo ničesar. Še v enem leglu, kjer je paril Leao-ta s psico Veneso se je skotila bela psička, ki jo je Bensaude podaril prijatelju.

Slika iz knjige Karen Miller: The Portuguese water dog

V 50.ih in 60.ih pa Bensaude in Cabral nista bila edina, ki sta se ukvarjala z vzrejo. Predvsem s psi, ki jih je Bensuade podarjal prijateljem, se je začelo kar nekaj vzreje. Tudi psov ribiči in kmetje niso kar prenehali uporabljati pri delu in v sedemdesetih so se še pojavljali na barkah in ladjah. Kmetje in ribiči niso bili zainteresirani za »registriranje« svojih psov, zato jih večina ni bila vpisanih v rodovno knjigo. Dr. Cabral je bil predsednik Portugalskega kinološkega kluba in je nekatere pse, ki jih je prepoznal kot tipične predstavnike pasme, vpisal v rodovno knjigo, da so jih lahko parili obstoječi vzreditelji.

Beli geni z juga Portugalske

Na jugu, v mestecu Faro, je Ana Vitoria Ruivo od nekdaj vzrejala bele vodne pse, a jih do leta 1992 ni vpisovala v register. Leta 1992 je Mercedes Geraldes, lastnica psarne Do Monte do Catula od Ane Vitorie kupila belega samca, potomca Biance in Rolfa, ki je bil registriran pod imenom Boogie. Dve legli je zapustil na Portugalskem, nato bil izvožen v Skandinavijo, kjer je zaplodil še nekaj legel.

Leta 1993 je v psarno Do Monte do Catula (ter s tem v register) od Ane Vitorie in istih staršev Biance in Rolfa prišla še bela samica Elise. Bianca in Rolfo sta tako prednika vseh današnjih belih portugalskih vodnih psov.

Pot, ki so jo prepotovali beli geni, se je iz Skandinavije širila v Evropo in svet. Iz Finske (Parisade) so potovali v Nemčijo (Cadamostos), čez lužo v ZDA (Turnabout) in spet nazaj na Norveško (Isostar's) ter preostalo Evropo. Druga linija iz Portugalske je rabila malce dlje, da se je razširila v svet in je najprej potovala na Češko ter se širila od tam. Danes so vzreditelji v Evropi, Ameriki in celo Avstraliji, ki ohranjajo bele gene. Sem vesela in ponosna, da en "primerek" živi tudi pri meni. Pupa je tako prva bela predstavnica pasme v Sloveniji in prihaja direktno iz psarne Da Estrela Do Mar na jugu Portugalske.

Moja bela šampionka Pupa >>> več o njej