Vzreja oz. kdaj ljubezen ni dovolj

Če berete to stran, obstaja velika verjetnost, da imate doma čudovitega portugalskega vodnega psa. Takšnega, ki je prijazen, navezan, lep in s katerim radi živite. Morda ste že slišali stavek: »Škoda bi bilo, da takšna psička ne bi imela mladičkov.« Ali pa: »Če ima rodovnik, naredite vzrejni pregled, mogoče pa kaj rata.«

Takšne misli so zelo pogoste. Izhajajo iz ljubezni do psa in iz želje, da bi nekaj lepega nadaljevali. Prav zato si zaslužijo pošten, miren in jasen odgovor.

Raziskave kažejo, da se med psom in njegovim skrbnikom lahko razvije vez, ki po bioloških mehanizmih spominja na odnos med staršem in otrokom. Japonska študija, objavljena v reviji Science (Nagasawa idr., 2015), je pokazala, da medsebojni pogled psa in lastnika pri obeh zviša raven oksitocina – hormona, povezanega z navezanostjo, zaupanjem in skrbjo za potomce. Podoben hormonski odziv poznamo pri odnosu med materjo in dojenčkom, zato ni presenetljivo, da ljudje svoje pse doživljamo kot družinske člane ter z njimi razvijejo zelo močno čustveno povezanost.

Prav to pa je razlog, zakaj vsak lastnik svojega psa doživlja kot najlepšega in zato je običajno odločitv za parjenje izjemno subjektivna ter čustvena. Največkrat v tej odločitvi ni razumske logike, še manj objektivnosti. To pa lahko pasmi dela škodo.

Vzreja portugalskega vodnega psa se ne začne pri vprašanju, ali je naš pes prijazen, lep ali poseben za nas. Začne se pri vprašanju, ali bi njegova vključitev v vzrejo dejansko koristila pasmi. To sta dve zelo različni stvari.

Dober družinski pes ≠ dober vzrejni pes

Večina portugalskih vodnih psov je prijetnih družinskih spremljevalcev. To je ena izmed lepih lastnosti pasme. Vendar pa prijazen značaj, navezanost na lastnika in lep videz v domačem okolju še ne pomenijo, da je pes primeren za vzrejo.

Vzreja zahteva objektivno presojo. Ne to, kako psa vidimo mi, ampak kako se umešča v pasemski standard, kakšna je njegova telesna zgradba, gibanje, stabilnost značaja, zdravstveno stanje in – kar je ključno – kaj nosi v svojih genih in rodovniku.

Ljubezen do lastnega psa pogosto onemogoči ravno to: distanco, ki je nujna za odgovorno odločitev.

Rodovnik ni dovoljenje za vzrejo

Rodovnik pomeni, da je pes pasemsko opredeljen. Ne pomeni pa, da je avtomatično primeren za vzrejo. Rodovnik je orodje, ne potrdilo kakovosti. Omogoča vpogled v poreklo, sorodstvo in linije, hkrati pa odpira tudi odgovornost: razumeti, kaj stoji za tem imenom in kaj lahko prenesemo naprej.

Vzrejni pregled je šele prvi korak – ne cilj. In tudi uspešno opravljen pregled še ne pomeni, da bi bilo psa smiselno vključiti v vzrejo.

“Sosed je rekel, da poskusimo”

Dobri nameni niso strokovna podlaga. Tudi vzreditelj druge pasme ne pozna nujno specifičnih izzivov portugalskega vodnega psa, njegove genetike, velikosti populacije in občutljivosti linij. Vsaka paritev ima dolgoročne posledice. V majhni populaciji, se te posledice čutijo še hitreje.

Psica ne potrebuje mladičev – pasma potrebuje odgovorne odločitve

Eden najbolj trdovratnih mitov je, da bi bilo psico »škoda«, če ne bi imela legla. Psice ne čutijo potrebe po materinstvu, kot jo razumemo ljudje. Nosečnost in porod nista izpolnitev, temveč fizičen in psihičen napor z realnimi tveganji.

Vprašanje zato ni, kaj bi bilo lepo ali čustveno zadovoljujoče za lastnika, temveč ali je odločitev utemeljena, premišljena in odgovorna do pasme kot celote.

Odgovorna vzreja pomeni tudi znati reči ne

Velika večina ljubljenih, lepih in prijetnih portugalskih vodnih psov največkrat ne sodi v vzrejo. In v tem ni nič slabega. Pes ni nič manj vreden, nič manj poseben in nič manj ljubljen, če nima potomcev.

Nasprotno – odgovorna odločitev, da psa ne vključimo v vzrejo, je pogosto največje spoštovanje do njega in do pasme.

Kje začeti?

Če vas vzreja resno zanima, se pot ne začne z leglom, temveč z učenjem, opazovanjem, primerjanjem in sprejemanjem, da morda vaš pes ni pravi kandidat – in da je to povsem v redu.

Lastnik svojega prvega psa/psice te pasme ste verjetno postali, ker vam je bila pasma všeč. Prebrali ste nekaj o zgodovini, splošen opis pasme, pogledali slike in videe na spletu, morda videli kakega predstavnika pasme celo v živo ter pogooglali vzreditelje. To ne pomeni, da o pasmi že veste veliko. Še posebej, če poznate samo svojega psa/psico.

Sama sem "večna študentka" in več kot vem, bolj se zavedam, kaj vse mi še manjka. Prav zato pišem ta blog. V prvi vrsti zase kot nekakšen "dnevnik spoznanj", pa tudi, ker sem po naravi oseba, ki svoje znanje rada deli.

Nadvse rada imam svoja portija in prav zato želim sprejeti odločitev, ki bo temeljila na premišljenosti in natančnem zavedanju o tem, kaj bo moj prispevek k pasmi. Medtem po desni prehitevajo in parijo tisti, ki svoje odločitve sprejemajo čustveno in iz (za pasmo) napačnih razlogov.

Praktični primer ocenjevanja psa

Na sliki spodaj lahko vidite dva psa, oba samca, ki pa sta po strukturi precej različna. Pes na desni ima močnejše kosti in s tem celotno konstitucijo, ki lahko posledično nosi tudi več mišic. Prsni koš je širši ter globlji.

Standard sam glede prsnega koša pravi:

Prsni koš: širok in globok; sega do komolca. Rebra dolga in dobro obokana, kar omogoča veliko sposobnost dihanja.

Torej standard pove, da je funkcija velikega prsnega koša povezana s sposobnostjo dihanja, kar je pri delu v vodi pomembno. Standard torej ni zgolj sam sebi namen. In sledenje standardu pomeni tudi vzdrževanje funkcionalnosti pasme.

Spodaj še stranski pogled na oba psa (Ob gledanju teh slik, bi si želeli, da oba enako stojita, kajne? Ravno zato je v razstavnem ringu potrebno pse postaviti v enako pozicijo, da jih sodnik med seboj lahko primerja ;) ) Pri psu na levi lahko opazite tudi, da njegov prsni koš ne sega do komolca, kar še dodatno potrjuje, da je preplitek in torej ne more zagotvaljati enake kapacitete za delo kot jo ima pes na desni. Kot je nekoč zapisal sodnik iz ZDA, ko je pisal o ocenjevanju psov v ringu: "Na koncu bi se moral vsak sodnik vprašati, kateri od psov pred njim ima konstitucijo, ki omogoča delo, za katerega je bila pasma vzrejena. Kateremu od njih bi zaupal, da me bo rešil iz vode, če bi se utapljal?"

Oba psa sta sveže pobrita (na 5mm), zato na nobenem ni dlake, ki bi kaj zakrivala ali dajala vtis, da je kje še kaj skritega.

Spodaj je še opis iz predavanja o standardu, kjer lahko preberemo, kaj je v skladu s standardom. Kaj bi bilo torej idealno.

Psa zares lahko ocenite le, ko ga v živo primerjate z drugimi psi in seveda s standardom. Če na zgornjih slikah ne vidite opisanih razlik, vaše oko še ni imelo dovolj vaje, da bi te razlike lahko prepoznali. Gledati, primerjati in položiti roke na veliko psov je tista "distanca" oziroma objektiven pogled, ki ga potrebuje vsak, ki razmišlja o vzreji, da lahko oceni kvaliteto svojega psa. Brez tega gre zgolj za parjenje na podlagi čustvene navezanosti, ne pa za doprinos k ohranjanju in izboljševanju pasme.

Najbolj me žalostijo tisti, ki se sploh ne zanimajo za druge pse v pasmi katere predstavnik-ca leži na njihovem kavču. Ne obiskujejo razstav (pa čeprav samo kot gledalci), da bi videli več predstavnikov pasme in s tem trenirali oko, niso udeleženi v kinoloških dejavnostih, da bi spoznali delovni karakter ter sposobnsti svojega psa ali videli druge v akciji. Ko nato iščejo primernega paritvenega partnerja, ne znajo niti oceniti kvalitete, dogovorijo se za naskok, kjer je najbližje in najbolj enostavno ter nato v svoji objavi o leglu mirno napišejo: vrhunsko leglo mladičev portugalskega vodnega psa. Ter mladiče temu primerno tudi cenovno ovrednotijo.

Zato je moja želja, da bi se pri lastnikih ljubezen do psa prelila tudi na ljubezen do pasme. Da bi se potrudili razumeti, zakaj ni vseeno kaj parijo in svoje razloge za leglo utemlejili tudi z racionalnim, ne zgolj s čustvenim (ali ekonomskim) vzgibom.

Vsak lastnik lahko ljubi svojega psa in ljubezen ustvari dobrega lastnika. Vzreditelj pa mora znati pogledati dlje od svojega kavča in odločati v korist pasme, ne zgolj lastnih čustev. Šele znanje, samokritičnost in odgovornost tako ustvarijo dobrega vzreditelja.